Od 20. do 22. septembra je v eni od hišk, ki so stale v Ul. Cassa di Risparmio v tržaškem mestnem središču, vladalo pravo taborniško vzdušje. Skoraj ničesar nismo pogrešali, morda so se nam samo tla pod nogami zdela nekoliko tuja, pa tudi zrak ni bil tako čist, kot tam, kjer smo navajeni biti doma. Leseno hiško, ki smo si jo sicer delili s Slovenskim planinskim društvom Trst in skavti, smo tako opremili, da se je pričaral pravi taborniški duh. Nekateri mimoidoči so se ustavili, si ogledali videoposnetek, ki smo ga izdelali ob priložnosti naše 60. obletnice delovanja; drugi so sestavljali taborniški puzzle, spet tretji so spraševali kaj pri tabornikih sploh počnemo. Veliko radovednežev je bilo italijansko govorečih: tudi taborniki smo torej imeli na Slofestu možnost, da se predstavimo širši množici.
Višek Slofesta je bilo za nas sobotno jutro, ko smo se skupaj s SPDT-jevci in skavti že zgodaj zjutraj zbrali pri velikem šotoru na Borznem trgu. Jutro je bilo delovno. Ob 8. uri se je že zbralo lepo število slovenskih in italijanskih dijakov višjih srednjiš šol in nestrpno čakalo na štart. Foto orientacija po slovenskem Trstu se je začela. Taborniki in skavti so se v rdečih majčkah Slofesta razpršili po mestnem središču od Trga Unità, do Sv. Justa, vse do Narodnega doma in na progi čakali tekmovalce. 28 ekip, približno 90 mladih obrazov, je s fotografijami in karto v roki preplavilo srce našega mesta. Ob zaključku tekmovanja, ko je sonce že pošteno pripekalo, smo prišli do zanimivih ugotovitev. Na prvo mesto so se nepričakovano uvrstili Prešernovci, drugi so bili dijaki iz Žige Žoisa, na tretjem mestu pa so zasluženo slavile dijakinje italijanskega liceja Oberdan, ki so pravilno odgovorile tudi na vsa priložena vprašanja. Primorski dnevnik je začel izhajati leta 1945, Nekropolo pa je napisal Boris Pahor. Narodni dom so požgali leta 1920, prva slovenska šola je bila v naših krajih v Škednju. Na ta in še druga vprašanja so odgovarjali višješolci, ki so se povečini dobro odrezali. Ob priliki je Založništvo tržaškega tiska poskrbelo tudi za bogate nagrade: najboljše uvrščeni imajo mogoče že na nočni omarici turistični vodič Kako lep je Trst, ki jim ga je ob slovesnem nagrajevanju podelil odbornik za gospodarski razvoj Edi Kraus.
Slofest je bil ogromen roj dogodkov. Taborniki smo se nad idejo o velikem festivalu v središču mesta takoj navdušili in se že pred nekaj meseci spravili na delo. Priprave so bile vse prej kot dolgočasne, od sestankov in sprehodov po mestu, ko smo začrtali progo za orientacijski tek, do tiskanja letakov, ki nam tokrat res ni šlo od rok. Največjo pohvalo zasluži brat Volnik, ki se je foto orientaciji predal s taborniškim srcem in dušo: proga, karta, proga, vprašalnik, kdo naredi kaj, proga, sestanek, kliči skavte, prosim pokliči SPDT, spet proga, fotografije ... in še marsikaj. Seveda pa vsaka pobuda uspe le s skupnimi močmi in na koncu nam je to uspelo. Največjo težavo pri vsem skupaj je bilo tokrat (še sami ne vemo kako, saj smo v tem že pravi strokovnjaki) tiskanje letakov. Sestrici sta celo petkovo jutro preživeli v pisarni na Ul. S Francesco, kjer sta skoraj nasedli prodajalki, ki jima je ponudila, da jima za ugodno ceno 30 evrov tiska kar petnajst listov. Še sreča, da ju je na koncu rešila zdrava pamet. Čeprav sta ob kopirnem stroju nato zapravili dobršni uri, so bile na koncu težko pričakovane brošure vendarle pripravljene.
Zahvaliti se moramo predvsem organizatorjem Slofesta, ki so nas povabili k sodelovanju: Zvezi slovenskih kulturnih društev ter predsednici Živki Persi in njeni super ekipi. Roj dogodkov, ki nam je tudi tokrat prinesel dragocene izkušnje, nam bo gotovo ostal v srcu kot tridnevni praznik, na katerem smo začutili, da je središče Trsta tudi naše. Mogoče so se prav tako počutili naši bratje, ko so daljnega leta 1953 ustanovili prvo družino našega rodu – Družino belih galebov – prav v mestnem središču.
Breza – Barbara Ferluga
